Tretji Kamen od Sonca

Dejstvo je, da je večina servisov (restavracije, trgovine, lekarne, bencinske postaje in bilokateri drugi) v ljubljani zanič.

Pri mojem poslu pa je včasih potrebno kolegom iz tujine predlagati kakšno stvar, za katero se zanimajo. In tu nastopi problem. Visoka cena sama po sebi ne pomeni več kvalitete. Krivec za to pa je pravzaprav izkoriščanje študentske delovne sile (da ne rečem študenti…). Za določena dela pač študentje niso primerni. Šta ču, jebiga. In tako naše delo preneha biti častno.

Ne more študentka, ki nima pojma o modi, svetovat o tem, kakšna jakna mi paše. Sploh, če stane jakna 600€. V restavraciji, kjer plačam 50€ za zrezek in je le malo boljši od tistega, kjer zanj plačam 10€, me ne more streči študent, ki nima pojma o gostinstvu in/ali profesionalni vljudnosti.

Ko kličem v filharmonijo, se tam ne bi smel javit študent, sploh pa ne na način “Filharmonija, pros’m”? Pa če bi bilo to vse, bi nekako še spregledal, v bistvu pa sploh nima pojma, kaj se dogaja tam in kje dobit karte. To pač za tako institucijo ni spodobno.

In žalostno je, da se vse obrača v tej smeri. Kvaliteta strmo pada, cene pa rastejo.

Naletel sem na eno tako situacijo, kjer sem bil vabljen s strani direktorja servisa in bil postrežen od spredej in zadej — moram priznat — zelo korektno. Vredno priporočila. Ampak ker me je to vseeno malo moril, sem šel še enkrat tja, ampak tako, da ni noben vedel, da pridem. Bil sem razočaran nad tem, kar sem doživel.

Tip zadnjič ponosno prikoraka do mene in vpraša, če se bom kaj pri njih oglasil. Zame je namreč tam vse “zastonj“. Mala cena za velik biznis. Ko sem mu povedal, da sem bil pri njem, je najprej kar malo prebledel, nato pa se razburil, zakaj ga nisem poklical.

“Podkupnina” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Glede na vse komplikacije, ki sem jih imel z naročilom certifikata NLB klika, sem tokrat dokončno obupal.

Ker imam pač zanimiv delavnik mi često zmanjka časa za vse ostale opravke. Kaj šele, da bi vsak dan hodil na banko. Skratka, ko si že vzamem čas pa tista kokoš v (p)oslovalnici komplicira glede osebnega dokumenta, naslednjič pa še glede računa, ker še njim samim ni jasno zakaj imam študentskega če nisem študent?! In ker gre v tretje rado in ker je obdobje zastonj klika bilo pa prošlo … no, pač plačam za ta certifikat.

Danes sem zopet dobil poštarja pri tem, da ni pozvonil, ampak je le pildek odložil v kaselc. Skratka, dobil sem tiste varnostne kode in drugo geslo in podobno.

In ker je bil cel proces za mojo dušo že-tako-boleč (in še bolj bo, ko mi bo fotr pamet solil), da pa slučajno česa ne zajebem sem celo prebral vse kar so mi poslali, vse .pdf-e. VSE. Moj prvotni namen je bil namestitev z IE-ja. Ko pa sem videl, da se da zadeva namestit s Firefoxa sem se seveda odločil za slednje.

Kot, da bi kaj takega prvič videl sem vse parkrat prebral in parkrat preveril. Da ja ne bi šlo kaj narobe. Sledim tistim parim korakom, nakar mi zadeva ponudi fajl za dolpoteg. Nek clientcgi fajl.

“Svašta majka rodi al pare neće” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet. …Pa ravno včeraj sem si rekel, da me nič več ne more presenetit.

Kličem na njihovo “podporo”. To ni podpora v smislu anonimnih alkoholikov ali društva za pomoč samomorilcem in vegetarjancem. To je podpora za vse tiste, ki iščejo potrditev, da bodo morali še enkrat na poslovalnico in še enkrat plačat za potrdilo, ker zadeva na “določenih verzijah” Firefoxa ne dela. Ker ma že vgrajen mene-žer-ja za dolpoteg.

Pri tem se mi poraja vprašanje, zakaj imajo na svoji strani navodila za namestitev s Firefoxa? In če ne bi bilo lažje napisat, da pač s Firefoxa ne dela. Mogoče pa nabirajo za trinajsto (z besedo: 13.) plačo?

Ker vidim da imate nekateri probleme pri razumevanju razlik med spoloma — predvsem najstnice, ki berejo Cosmota, katerega tarčna skupina same pač niste — sem se odločil malo opisat kako te zadeve v svetu funkcionirajo. In ne, ni res, da smo moški z Marsa, ženske pa z Venere. Vsi smo iz ženske. Kar posledično in neizpodbitno izključuje možnost, da nas je ustvaril bog¹, zatorej vse napisano v tej objavi absolutno drži.

O lulčkih in lulikah seveda ne mislim pisat, ker upam, da je to vsem dovolj jasno. Pa čeprav je vedno več moških katerih atributi so bolj podobni ženskam.

Kakorkoli že: Moja profesorica za anatomijo je vedno dejala, da imajo ženske vse kar imamo moški in več! Po temeljitem razmisleku lahko rečem, da je to skoraj res. Anatomsko bo očitno že prav, sicer pa ženskam manjka le pamet.

Pa ne, da je to vedno slabo. Po drugi strani pa so prav ženske krive, ali pa zaslužne, odvisno od Vaše orientacije, za preživetje človeške rase (vsaj do sedaj). In pri tem pamet pravzaprav sploh ne pomaga, pri čemer so najboljši argument američani.

Za preživetje ljudi je predvsem bistven samoohranitveni nagon (in ščepec sreče). Pri moških le ta ni tako zelo izrazit, ako ga sploh imamo. Naprimer: Ko gledamo vse tiste gasilce, ko pogumno tečejo v goreče hiše in pri tem ogrožajo svoja življenja, večinoma, na račun materialnih dobrin — ne, to pravzaprav ni pogum. To je avtodestruktivnost, naša največja “odlika”. Primer poguma pa bi recimo bil roditi otroka, za kar smo moški (nažalost?) pač prikrajšani.

Zanimivo, da so za to avtodestruktivnost in za nje kontrolo, (zopet) predvsem odgovorne² ženske. Preveč ženske (materinske) ljubezni v mladih letih je ravno tako škodljivo kakor premalo ljubezni in ženske (ne materinske, to bi bila perverzija) družbe v poznejših letih. Lep primer tega, bi bil g. Trobec, katerega je mati preveč, ali pa premalo dojila.

In ko je škoda enkrat narejena je praktično konec. Pride do domino efekta, do verižne reakcije, ki se jo bolj težko ustavi. Taki moški si ne znajo postavit mej v življenju in pri temu pride do hudih odklonov. Stag party-i, Roza večeri, prekomerno opijanje, prekomerno drogiranje, nasilje, neumne stave, neumni izzivi, ekstremni športi, divjanje po cesti ipd.

Ne, vodilo vsega tega ni pogum ampak avtodestruktivnost. Posledicam pa se reče nesreče, namesto, da bi se jim reklo nespametno ravnanje po krivdi žensk.

In zakaj torej vse vedno pada na ženske? Jasno, zato, ker moški očitno nismo sposobni vzgajat otroka (kot ga tudi nismo sposobni rodit), ako nimamo smisla za samoohranitev. Zdrava pamet, narekuje proti temu. Iskreno se je treba vprašat, če poznate kakšnega normalnega človeka, ki ga je vzgojil le oče?

Vzgoja je tako kot programiranje. Obstajajo dobri, kot slabi programerji. Če preveč zakompliciraš nimaš druge izbire, kot da probaš še enkrat. Že iz tega naslova lahko vidimo, da je potemtakem vsaj polovica, če ne kar tri četrtine (ali več) otrok neprimerno vzgojenih, in rabijo absolutno žensko kontrolo v kasnejših letih.

Tu se pa zadeva še dodatno/dokončno zakomplicira, ker ženske povečini niso več tako pripravljene sprejemati te svete odgovornosti, katero jim je narava naložila. V vseh aspektih bi rade bile kot moški. Vsega pa so krive te svobodne družbe. In ko se bo enkrat vse dokončno zasukalo, bo šlo kar na hitro navzdol.

Emancipacija pomeni konec človeške rase. Pa naj si bo to dobro ali slabo.

1. Ako kdo ne verjame, naj si ogleda film Devinčijeva šifra [↩]
2. krive? [↩]

Ker sva bila že v Londonu in ker je bil obrnjen program agencije obrnjen (…) sva se odločila, da bova šla po svoje. In ker nisva vsak teden v angliji sva si vbila v glavo, da bova šla pogledat Stonehenge. Eno od — bivših (?!?!?) — sedmih čudes sveta.

Kako priti do stonehenge-a sploh ni zakomplicirano vprašanje. V skoraj vseh hotelih lično ponujajo izletke v mnogih kombinacijah in skoraj vse vključujejo tudi Stonehenge. Kaj takega pogrešam tudi v Ljubljani, da ne rečem sloveniji (pa ne kamnov, ampak izletov — pa ne do kamnov).

Vredno je povedati, da se splača rezervirat par dni vnaprej, ker je zadnji moment (=24 ur prej) že skoraj vse zasedeno, zato si primoran iti nekam kamor pravzaprav nočeš, vmes pa se ustaviš v stonehengu.

Na brošurcah piše, da imajo zabavne žive vodiče. To je vredno omembe, ker je večina slovenskih vodičev bolj podobna večini slovenskih mrtvecev. Vodiči v tem primeru te res pritegnejo — pa ne okol’ kepe. Mislim, da še nikoli nisem nobenega predavanja o zgodovini tako pozorno poslušal.

Naš prvi postanek je bil v Windsorju, kamor dan poprej res, res, res, RES, res nisva želela iti. Seveda, se kraju kjer po pripovedovanju lokalnega vodiča prebivata dve kraljici (Elizabeta in Elton John) na koncu res nisva mogla upreti. Človek si reče. Grad je grad, vsak je enak. Ko vidiš Louvre, Versailles, Chambord, ipd., tako rekoč vidiš vse. Ampak vseeno te masivnost te zadeve kar očara.

Po ogledu graščine še slavnostni krog okoli železniške postaje in nazaj na avtobus. Pri teh lokalnih agencijah se splača biti 10 minut prej na mestu srečanja, ker ti res ne čakajo (dolgo …). Dnevni izkupiček je bil, da smo na vsaki postaji nekoga izgubili. Tem desetim minutam pribijte še dodatnih pet minut, ako morate slučajno na WC.

WC je obvezen na vsakem postanku ob vsakem času in povsod. To je še posebej pomembno ako nimaš dobre predstave o tem koliko časa bi trajalo do naslednjega postanka. In verjemite, traja neskončno dolgo. Bolj ko se trudiš ne mislit na to kolko moraš lulat, bolj misliš na to in ura teče vse bolj počasi.

In ko si že ves prešvican, kar teče iz povsod razen tam kjer bi moralo, se zgodi čudež in prispe postanek. V najinem primeru postanek sredi ničesar. In sredi ničesar stoji tak majhen tipičen angleški pub. The Bell. Skoraj že klišejsko, da se v pubih vedno nekaj zgodi — ne nujno prijetnega. Hrana je dobra iz enega samega razloga: Zato ker nočeš nobenega užalit. Sploh ne, sredi ničesar.

Pizdarija je, ko kombiniraš vrček piva, kitajske turiste in pa temperamentnega voznika avtobusa, ki zgleda kot da je bolj maorskega¹ porekla. Azijci povečini so zelo radovedna bitja. In ta naš kitajski sopotnik je pametno (med debato, ki je tekla povsem v drugi smeri) vprašal tega dvakrat zapečenega voznika s kje je. Vprašal ga je s takim navdušenim nasmeškom. Povsem nedolžno. Niti sanjalo se mu ni, v kaj bo to sledilo.

Voznik je zbrisal tisti zametek nasmeška z ust in nekaj časa strmel v kitajčka, ki je poln upanja pričakoval morda malo manj pikanten odgovor. … … … “ENGLAND, sir!” Zdej je jezen.

Ne, vzdušje na avtobusu ni bilo več isto. Kar naenkrat se nismo več vozili po prelepi angleški pokrajini, ampak smo nizko leteli. Malo-da-ne s cestišča. To je ena tistih situacij, v kateri se dokončno zjasniš glede tega, koliko zares ne maraš letenja. Tip je vozil kot Mad Max.

Pomirili smo se šele, ko smo se morali ustaviti zato, da je en od kitajske delegacije lahko stopil ven kozlat. Zelenokožec, hehe.

Seveda, noben izlet na angleško podeželje ni popoln če ne vidiš vsaj enega žitnega kroga. No, kroga — kvadrata, isto sranje drugo pakovanje. Tako kot krogi, je bil ta kvadrat človeškega izvora. Naredil pa ga je kar sam kmet. In tako, kot se kmetje pritožujejo nad krogi, se DOPPS (oziroma RSPB) pritožuje nad kvadrati, ker tako stiska v kot ptičice, ki se po poljih skrivajo.

In navsezadnje, prihod do Stonehenge-a. In ko prideš tja. Par podrtih kamnov² za ograjo, pred ograjo pa Bobby Sixkiller wannabe protestnik, ki se tiho bori za “svobodo” Stonehenge-a. Spoštujem Ameriške domorodce, ampak enkrat ko je izven amerike pač zgubi vso kredibilnost. Res, Bobby Sixkiller ima pred vhodom (tam kjer se je član hrvaške delegacije čudil, da zaračunavajo vstopnino) izobešene panoje v smislu “Set free the stones” in pa “English heretics, pick up thy fence and walk”.

1. When you get hit by a jug in a south Auckland pub, THAT’S … MAORI! [↩]
2. Mogoče “Par podrtih kamnov” ni najbolj primeren izraz. Tudi ni prvi, ki pade na pamet. Zadeva je res spoštovanja vredna. [↩]

Že sama uvodna scena da slutiti, da je v tem filmu nekaj temačnega in zloveščega. Uvodna scena je sila podobna tisti iz Sweeny Todda — peklenskega brivca. In o-kako se nisem zmotil.

Pretežno zabaven in smešen film prepleten s težko bolečino. S težko bolečino in večino štiklcov Abbe.

Ta bolečina predvsem izvira na račun petja Pierca Brosnana. Hudiča no … Kdo pri zdravi pameti bi dal gospoda enovrstičnega shaken-not-stirred bivšega Bondiča peti. Bolečina. Ne znam opisat grozote njegovega petja. Še Arnie Schwarzenegger bi bolje odpel. Res.

Vreden ogleda ako ste naveličani mjuziklov s škrati in ljudmi, ki vas mečejo ven, ker ste preglasni.

Aufbiks! Zarečenega kruha se največ pove. Pa ne tega, da z njimi ne grem nikamor več (majkemi no!). To ni ena tistih “Nikol več se ga ne napijem…”! Naj ponazorim: Neugodna zadeva je merkator roba, katere organsko ne prebavljam. In če prineseš domov malo preveč voden ajvar je recimo-da še vredu. Jeba je, če za fini izlet za dopust izbereš turistično agencijo Palma. Tisto kar najbolj bode v oči pri tem izletu v Kopenhagen, je to, da sem pristal v Londonu. …?! Tisto kar je najbolj bodlo v oči pri Londonu je to, da večina ljudi sploh ne govori angleško. Ampak o tem kdaj drugič.

Najprej je bila dilema premalo prijavljenih za izlet na željeno destinacijo. Ko sva jih z boljšo polovico prosila za opcijsko rezervacijo (torej, ni bilo do končno potrjeno) Londona, da pa še sporočiva kako se odločiva, sva dejansko pričakovala, da bodo to tudi upoštevali. Za ekstra prosti dan v službi se ne zmeniš v momentu.

Ko pa sva kakšno urco kasneje želela, da nama organizirajo individualen izlet, pa je gospa v njihovi poslovalnici dejala, da se je kolegica zmotila ter da je rezervacija že fiksirana. Na žalost pa nisem bil prisoten (ker sem bil v službi in se menil za prost dan …) in vsekakor ne obtožujem moje boljše polovice, da so jo izigrali, da sva šla v London.

Ako je kolegica naredila napako, bi bilo lepo od kolegice tudi, da bi jo plačala. Napake se pač dogajajo, vzgojno jo pa plača tisti, ki jo naredi. Vsaj tako je pri nas v firmi. Pa tudi to, da te turistični posrednik — akvasože — prepričuje, da je tako bolje in ceneje, se mi zdi milo rečeno neprimerno. Pravzaprav žaljivo. Še dobro, da nama ni kot alternative svetovala izleta v dolino Neretve, kjer bi lahko z lokalci obirala mandarine. Če bi bila to moja agencija, bi tako (in to dotično) delavko odpustil, ker dela škodo agenciji. Ako bi nama ustregla, bi nama lahko za to še dodatno zaračunala, plus tega, bi zaslužila še na napaki sodelavke (Pravzaprav se ne čudim več, da jim gre slabo — ne obnašajo se ravno kapitalistično).

Ampak vredu. London. Zakaj pa ne, v Londonu še nisem bil, imel sem ga namen enkrat obiskat, če drugače ne gre pač zdaj. To sem sprejel le zato, ker le redko dobim prosto in nisem ravno želel tega časa preždeti doma. Niti se takrat nisem želel s tem preveč obremenjevat. No, pa ne za dolgo …

Naslednja zadeva je bila, ko sva prejela tisto pisemce o odhodu. V le tem je pisalo, da bo zaradi nizke udeležbe (…) naša vodička prevzela še neko drugo skupino, ki prileti v soboto, tako da bo program obrnjen a nespremenjen. Kako je lahko obrnjen in nespremenjen?

Okej, vredu, premalo ljudi, ampak izlet pa vseen bo. Jupidu. Pričakoval sem premajhno skupino okoli petnajstih ljudi. Ne pa polno skupino štiriindvajsetih?!

Vedno me razveseli, ko med ogledom mesta z avtobusom slišim besede: To si dobro poglejte, kajti sem ne bomo več prišli. Pa fotografije pa tako. “Bes” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Pa ne, da obtožujem vodičko. Za idiotske poteze agencije pač ni kriva ona. Ni niti kriva za idiotsko izbiro hotela in za napačno rezervirano sobo. Toliko lažje je bilo, na prošnjo za zamenjavo sobe, gospodični receptorki s slovaške reči “ne”. Ne, za vse te stvari je bila kriva agencija.

“Nesposobni” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

In ker pride pri kombiniranju različnih skupin z različnim programom do spremembe le tega, pol stvari izpade. To nama pa ni bilo ravno po godu, tako, da sva vodički kar takoj povedala, da se vidimo čez par dni na letališču. Ktnxbye.

Torej. Nisva bila na željeni lokaciji. Nisva imela primerne sobe (da ostalih servisov hotela ne omenjam …). Nisva dobila tistega programa katerega sva plačala. Skratka: eno veliko razočaranje. Dodatno sva si mogla sama organizirati in plačati celodnevni izlet in vse oglede po mestu.

Pa čeprav to, da sva šla na svojo roko naokoli sploh ni bila slaba poteza, ampak poanta je, da bi bila ob boljši organizaciji agencije totalno nepotrebna. In vsekakor bolj cost-effective. To vem iz lastnih izkušenj pri drugi agenciji.

Za piko na i — pa verjeli ali ne, tokrat ni bila kriva agencija — pa je bil let nazaj v slovenijo. Nesposobne ženske na check-inu na Gatwicku seveda, vse zajebejo. Potlej pol ure probajo popravit napako, potlej pa niso pozorne kaj delajo. Jap, take zadeve me ponavadi spravijo v tako sarkastično voljo, da potem delam bedarije, kot recimo to, da rečem tistemu policaju, ki me je pretipal “Thank you, that was very relaxing!” Odziv je bil strašljiv: Tip je imel tak sumljivo sramežljiv nasmešek. Tudi sicer je bil sumljivo nežen. … … …

No kakorkoli že: šele ob boardingu opaziva, da naju je krava nesposobna — ali po besedah hrvaškega sopotnika: jebo jo Milan Bandić –  razsedla za kakšnih 13 vrst?! Ob tem, pa se moram iz dna srca zahvalit gospe stevardesi, ki je pokazala neizmerno razumevanje in nama je res pomagala pri tej dilemi, tako da sem bil vsaj pri tem malce bolj miren.

Očitno me življenje še ni dovolj izučilo, da cenejše ni nikoli boljše in da je na koncu cenejše vbistvu dražje. Pa če si še tolikokrat rečem, da ne bom nikoli več kupoval sumljivo poceni stvari, vedno iznajdem nov način. Zarečenega kruha se pač največ poje …

Ko ponoči ne smeš spat in ne najdeš daljinca za teve, ni nujno slaba stvar. Okej, pač najprej tri dni… em, noči nacionalne republikanske konvencije kompletno s Palinovo, McCainom in v roza vrečko za smeti — popisano s protestnimi gesli — oblečeno dečvo. (BTW: Obama nima šanse)

Zadnji dan pa slučajno uzrem del oddaje Larrya Kinga, sej veste, tisti Marcel Štefančič Jr. wanna-be tip, z očali, hozntregrji, … zelo židovski skratka.

“Gostil” je Michaela Moora. Pa sej veste, tisti medved wanna-be tip, tudi z očali, brado, ki je sproduciral Bowling for Columbine, pa Farrenheit 9/11 ter Sicko in verjetno še kaj drugega.

Tokrat je kegljal za Baracka, na enem od kegljišč. Skratka, pogovarjala sta se zakaj so Republikanci slabi in zakaj so Demokrati dobri. Načeloma nič kar ne bi že prej slišali. Moore v svojem stilu kritizira vse povprek. Vlado najbolj.

Sčasoma pa se debata razvije v smeri zdravstvenih reform. Pokaže govore na to temo obeh kandidatov. Obama je dejal, v smislu, da bo država urejala zdravstvo, zavarovanje ipd., McCain pa je na to odgovoril, da med Američani in njihovim zdravnikom ne sme stati noben birokrat. V tem je Moore začel razlagat in razpredat, kako je to zmotno mišlenje, da vlada mora poskrbeti za zdravje ljudi, da je vlada voljena od ljudi za ljudi, in da vlada pravzaprav so ljudje. In, da je povsem logično, da se vladi zaupa!

Larry King mu prijazno dogovori: “Vlada je začela vojno”. Michael Moore zajecla.

Čisto v stilu slovenskega duha zapravijo na miljone evrov za obnovo Josie-ja Sputnika, naredijo komplet nov potniški terminal, z izhodi v več nadstropjih! Vse se blešči in vse je lepo. Dokler seveda, ne stopiš na skret. Na skretu je pa povsem isto kot v enem od zapuščenih nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne, na enem od tistih taprisrčnih nizozemskih otočkov po katerih se lahko voziš s tandemskim kolesom.

Moram poudarit, da nisem ravno zaslovel po tem, da sem higienski frik, ker znam bit kar neustrašen, ko pride do lulanja v beznicah. Jasno je seveda to, da nam je moškim en malček lažje. Tisto, kar trdita Mythbustersa, da je skret školjka bolj čista od povprečne tipkovnice, ne drži. Ne samo, da ni bolj čista, školjke na javnih vecejih so pravzaprav sinonim za infekcijsko samopostrežno.

Vse to zahvaljujoč istemu tipu ljudi, ki se pod krinko anonimnosti tako živalsko kregajo po internetu. Ti so ponavadi tudi tisti, ki imajo največjo potrebo po markiranju teritorija, torej komplet kabine in/ali neposredne okolice pisoarja. Seveda, v domačem okolju ali doma pri stari mami tega ne bi nikoli naredili.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so ponavadi ženski skreti še hujši. Sicer obstaja tudi neka teorija zarote, da so tudi zato krivi moški (kot za vse ostalo na svetu …), in to tisti moški, ki jih od žensk ločimo le po tem, da imajo adamovo jabolko.

Bolj kot se trudim doumet rešitev tega problema — javnih skretov, ne tranzvestitov –, bolj ugotavljam, da so  veceji najbolj nerentabilna zadeva na celotnem površju zemlje. Upam si celo trditi, da bolj nerentabilna kot Ljubljanska vzpenjača, ali predor Šentvid - Elitna soseska. Ker tudi, če zaračunavaš uporabo celo leto, ne pokriješ škode, ki ti jo lahko naredijo tri nevzgojene opice v roku petih (5) minut, ki imajo še večji užitek pri markiranju teritorija, če morajo za — “Zloraba” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet, — plačat.

Za piko na i, pa ponavadi še mila zmanjka. Kar sicer tistih nevzgojenih poscancev verjetno ne zmoti, ker si tako ali tako bolj poredko ali pa sploh ne umivajo rok.

Ne vem zakaj sem zmotno mislil, da bo po koncu predsedovanja moje delo kaj lažje. Da se bo dalo malo oddihnit. In izkazalo se je, da so ljudje idioti ne glede na to, kdo predseduje EU. In v tem duhu — duhu predsedovanja, ne v duhu idiotizma — bom, kot že rečeno, izkoristil delček svojega letnega dopusta za krajši obisk Pariza.

Slike, iz ravno tako očitnih razlogov (…), sledijo po povratku.

Dopust. Tomideliskosmideli!

Ne me jebat!

Nekdo je pa preveč poslušal Hladno pivo!